Stara sem 22 let in imam kljub mladosti že kar leto dni težave v ledvenem delu hrbtenice. Boli me tudi v desni nogi, vse do prstov. Do zdaj sem se trikrat zdravila konzervativno pri otropedih oz. na Polikliniki v Ljubljani. Bila pa sem tudi v naravnem zdravilišču. Bolečine v križu in desnem kolku so se takrat še okrepile. Težko sedim, laže stojim in hodim; toda moje delo je pretežno sedeče. Ker težave niso nehale oz. so se umirile le za kratko, obiskujem manualno terapijo in upam na najbolje. Sprašujem vas, ali mi lahko bolečine popolnoma odpravijo? Kakšni so rezultati pri protruzijah diska?
MRI lumbalne hrbtenice je bil narejen že 7.9.2000 in je pokazal nekoliko nižji intervertebralni prostor L5 – S1 začetno degeneracijo. V višini L4 – L5 pa se nakazuje manjša centralna ter desnostranska paracentralna protruzija diska. Minimalno je komprimiran sosednji del terminalne vreče.
EMG nog, 15.2.2001 pa pokaže kronične nevrogene spremembe zmerne stopnje v segmentu L5, brez denervacije.
Predklon izvedem do izpod kolen z bolečino v lumbalni hrbtenici; lumbalna lordoza je izravnana. Lasegue desno 60 st., levo negativen. Hipestezija pod S1 desno, refleksi, groba moč so b. p. Boleča je dens spina, LS prehod in tudi burza izza velikega trohantra na desni strani.
Zanima me tudi, ali v Sloveniji uporabljamo kemonukleolizo diska in kakšni so rezultati? Ali bi prišla v poštev pri meni? Kaj mi svetujete?
Klara
Pri vas gre za bolečine v ledvenem predelu, ki se razširijo tudi v desno spodno ekstremiteto, ker je pritisnjena peta ledvena korenina pri izstopišču skozi medvretenčno lino med četrtim in petim ledvenim vretencem zaradi manjše protruzije disk. V podobnih primerih pravilmo poskušamo vedno zdraviti konzervativno, če pa to ni uspešno, lahko pristopimo tudi k agresivnejšemu zdravljenju. Včasih je treba izvesti provokativno diskografijo, to je poseg, kjer z iglo testiramo občutljivost posameznega medvretenčnega prostora. Treba je izključiti morebitno nestavilnost tega segmenta. Včasih je potrebna tudi operativna odstranitev tistega dela diskusa, ki pritiska na korenino.
Pri vas gre za kronične, in ne za sveže spremembe, kar običajno kaže bolj v smer konzervativnega zdravljenja. Manualna terapija je sicer mednarodno priznana, a zanjo obstajajo precej določene indikacije in kotraindikacije. Pri zdravnikih, ki jo izvajajo, je običajno pristen problem, da je to edino, kar lahko ponudijo bolniku v ambulanti. Glede na to, da so indikacije za manualno terapijo razmeroma redke, jih včasih razširjajo in izvajajo manualno terapijo tudi v spornih primerih. To seveda natančno vedo, vendra bi, če bi se strogo držali indikacije, morda imeli premalo bolnikov. Rezultati s kemonukloizo so še vedno zlati standard vseh perkutanih metod. Glavni problem pri kemonukloizi so hude alergične reakcije, ki so sicer redke, vendar lahko smrtne. Pri nas smo kemonukloizo izvajali v 80. letih, zdaj pa je ne več.
Pri vas gre tudi za bolečino izza velikega trogantra, ki lahko povzdroča telo podobne težave kot lumboishialgija. Menim, da je potreben natančen klinični pregled, iz katerega bo razvidno, koliko težav odpade na samo lumboishialgijo in koliko na retrotrohanterni burzitis. Natančno je treba opredeliti, kateri položaji vam poslabšajo stanje, in treba jih je predvsem odpraviti, po drugi pa je treba izvajati vaje za krepitev hrbtne in trebušne muskulature v ugodnih položajih. Strogo je treba upoštevati tudi običajna navodila, ki veljajo za hrbtenične bolnike.
prof. dr. Vane Antolič, ortoped, višji svetnik
