Letos poleti sem si zlomila zapestje (multifragmentalna fraktura). Šest tednov sem imela mavec. Že med fizioterapijo me je bolela tudi rama, roka je otrdela in postala dlakava, predvsem v predelu zapestja do prstov. Napotena sem bila h kirurgu, ki je po rentgenskem posnetku postavil diagnozo sudeckova atrofija. Nadaljnje zdravljenje je potekalo v protibolečinski ambulanti z akupunkturo in razgibavanjem po navodilih fiziatra. Po petih mesecih se stanje zelo počasi izboljšuje, gibljivost roke je še vedno slaba, prste mi vleče skupaj kljub rednemu razgibavanju. Druge terapije nimam, delati tudi ne morem, kot sem pred poškodbo.
Rada bi izvedela kaj več o sudeckovi atrofiji. Kaj je vzrok za nastanek, kaj Iahko storim za hitrejše zdravljenje in ali sploh lahko pričakujem še kdaj zdravo roko? Stara sem 50 let in moram še nekaj let delati.
Mija
Sudeck je leta 1900 opisal kronično bolečinsko stanje, ki se lahko razvije po poškodbi kosti in mehkih delov, po poškodbi živca, pri bolezni notranjih organov in pri možganskih boleznih. Podoben sindrom je Mitchell opisal že leta 1864 med ameriško državljansko vojno. Sudeckova atrofija ima številne sinonime, denimo refleksna simpatična distrofija ali v zadnjem času vse bolj uveljavljeno ime kompleksni regionalni bolečinski sindrom (KRBS).
KRBS tip I se razvije pri poškodbah mehkih tkiv in kosti brez poškodbe živca, tip II pa sledi jasni poškodbi perifernega živca. Bolečina v prizadeti okončini je povezana z občutkom mravljinčenja, žile so skrčene, zmanjšano ali povečano je potenje, prisotne so tudi atrofične spremembe na koži. Bolezen nastane iz slabo pojasnjenih razlogov in v nejasnih okoliščinah. Težave navadno pripisujemo nenormalnemu delovanju avtonomnega, v glavnem simpatičnega živčeja. Ta sindrom je prisoten pri kar 10 do 15 odstotkih bolnikov po možganski kapi. Razvije se lahko tudi po zlomu, po kirurgiji v prsnem košu, v primeru prizadetosti živčevja zaradi obrabnih sprememb vratne hrbtenice in tudi po miokardnem infarktu, včasih pa nastane kar iz neznanega razloga.
Sama bolezen poteka v treh fazah: akutna, distrofična in atrofična. Prvi stadij tipično traja nekaj tednov do šest mesecev, prisotni so močna bolečina s povečanim pretokom krvi in oteklino, rdečino in toplejšo kožo, zmanjšano gibanje, manjša sposobnost premikanja prizadetega sklepa, na primer zapestja, tudi pretirano potenje.
Druga faza traja tri do šest mesecev. Oteklina je nekoliko manjša, gibljivost se zmanjšuje, temperatura kože pade. Prisotno je pretirano znojenje, atrofija mišic in podkožnega tkiva, na rentgenu pa se pokažejo znaki osteoporoze in obsklepnih zadebelitev.
Tretja faza lahko traja nekaj mesecev, bolečina je nekoliko manjša, huda pa je atrofija mišic in mehkih delov ter osteoporoza. Koža je gladka, vendar suha in mrzla, lahko nekoliko temnejša. Diagnozo je mogoče postaviti s pomočjo natančne anamneze in kliničnega pregleda. Tipično je pogosto prisotna alodinija, kar pomeni, da se lahko razvije huda bolečina že pri rahlem dotiku, ki v normalnem stanju vsekakor ne more povzročati takih težav. Eden od začetnih znakov je slabo prenašanje mraza.
Pri zdravljenju priporočamo postopno vedno večjo aktivnost prizadetega sklepa z namenom desenzibilizacije pretirano občutljivih tkiv.
Priporočamo kar agresivno aktivnost, ki mora nadvladati bolečinske signale. Dobra je tudi precej intenzivna in močna masaža ter uporaba izmenično vročih in hladnih kopeli. Priporočajo ultrazvočno terapijo, prav tako terapijo s protibolečinsko elektrostimulacijo (TENS), parafinske obloge in pnevmatične pumpe.
Učinkovito je sistemsko dajanje kortikosteroidnih hormonov, a zdravljenja navadno tako ne začnemo. Poleg tega so indicirana zdravila proti vnetju in bolečinam, zdravila proti krčem, triciklični antidepresivi. betablokerji, inhibitorji kalcija in kalcitonin, tudi lokalna infiltracija z anestetikom in blokada simpatičnih ganglijev. A hujših primerih je indicirana celo kirurška simpatektomija oziroma prekinitev avtonomnega živčevja, tudi akupunktura, ob posebno neugodni strukturiranosti osebnosti paše psihoterapija.
Zelo pogosto, vendar še zdaleč ne vedno, bolezen izzveni brez posebnih posledic, včasih pa je potek izredno otežkočen. Vsekakor sta nujna individualni pristop do bolnika in razmeroma aktivna terapija, zlasti pri izvajanju vaj. Potrebna pa je tudi ustrezna medikamentozna podlaga za preprečevanje bolečin.
prof. dr. Vane Antolič, ortoped, višji svetnik
